Da ne bi pozabili...

21. marec 2026

S prenovo Jakončeve domačije smo pričeli spomladi 2017.

Prvi dve leti smo skoraj samo čistili: na eni strani kamnito obzidje, polno bršljana: korak za korakom smo vlekli bršljan iz kamenja v dolžini cca 400m. Najprej na eni strani zida, potem na drugi strani. Včasih je bil velik dosežek očistiti 2 tekoča metra. Večkrat se je zid sesul in ga je bilo potrebno na novo zgraditi, saj je bil bršljan velik kot drevo. Na dvorišču, vrtu in okoliških parcelah je bilo veliko robide, trnja, plevela. Tu smo uporabljali srpe, fouče, žagico. Občasno sva imela pomoč sorodnikov in prijateljev.

Pogosto so naju sovaščani ustavili in se čudili, zakaj to delava, ali se nama da, ali ne bi bilo bolje, da bi v Ljubljani uživala upokojensko življenje, potovala, ali v Trstu pila kavico in se predajala sončnim žarkom. Težko je odgovoriti z enim stavkom. Jakončeva domačija je moja rojstna hiša. Lahko bi rekla, da sva ‘baby boom’ generacija, ki preprosto uživa v delu. Četudi je to delo fizično naporno, je ustvarjalno. Nastaja nekaj novega, boljšega, in to je dobra motivacija, da greva v skladu s svojimi cilji naprej. Šport in rekreacijo v obliki teka, kolesarjenja, pohoda na Šmarno goro v Ljubljani, sva zamenjala za fizično delo na domačiji, ki daje koristne rezultate. Okolica postaja vsak dan lepša. In še ena sprememba se je zgodila: v prehrani imava veliko več doma pridelane hrane.

Na drugi strani smo čistili in praznili poslopje, od gospodarskih do stanovanjskih prostorov. Kadar imaš na voljo veliko prostora, hraniš vse, tudi jogurtove lončke. Nimaš potrebe, da bi kaj vrgel stran; vse nekam odložiš, za vsak slučaj. Prostori so bili polni vsega: gradbenega materiala, plastike, listja, slame, škatel, raznih posod, kmetijske mehanizacije in orodja, zemlje, cunj. Soseda Jan in David sta takrat opravila veliko delo, pravzaprav sta bila nenadomestljiva. David je upravljal prikolico, Jan karjolo. Mnoge stvari smo shranili, nekatere podarili, tretje prodali, ostale pa odpeljali na Komensko odlagališče odpadkov in nekaj tudi na vaško odlagališče.

Štiri največje travnike, ki so se v več deset letih razrasli s hrasti in grmičevjem, smo očistili in na novo posejali s travo, da se jih ponovno lahko kosi.

Leta 2020 sva se iz Ljubljane dokončno preselila v Sveto.

Prostore nekdanjega svinjaka, 40 m2, ki je delno prenovljen že več deset let služil tudi stanovanjskim potrebam mojih tet,smo preuredili za življenje. Zelo pomembna je bila pomoč Vinka in Dževada, pa tudi naših sosedov, ki se niso pritoževali, če so stroji ropotali. Selitev v Sveto je omogočila, da smo se popolnoma posvetili prenovi domačije.

Hiša je bila v tako slabi kondiciji, da se lepega dne porušil del strehe. Zbrali smo različne strokovnjake in pripravili gradbeno dokumentacijo za prenovo domačije. Odločili smo se za pomembno spremembo. Iz kmetije bo nastala večstanovanjska hiša. Gradnjo večstanovanjske hiše smo najprej načrtovali ‘v enem kosu’, tj. naenkrat, a je bilo to po pandemiji preveč tvegano. Zato smo začeli pri porušeni strehi in nadaljevali v skladu z gradbenim dovoljenjem, korak za korakom.

Danes smo na dobri polovici poti in ponosni na opravljeno delo. V tem času smo zgradili 3 stanovanja, enega prenovili in v letu 2026 začenjamo z gradnjo četrtega stanovanja. Okolica je skoraj urejena: oljčni nasad s 110 oljkami, cvetlični nasad, ki obkroža urejeno kamnito obzidje, več kot 20 sadik novega sadnega drevja, čistilna naprava, bazen, parkirišče, otroško igrišče, prenova vodnjakov, urejena dvoriščna tla.

Pravijo, da sreča spremlja pogumne. Tudi pri nas je bilo tako. Naša največja sreča so bili naši sodelavci: gradbeniki, arhitekti, pravniki, geodeti, nadzorniki, elektro, strojni mojstri, tesarji, mizarji, kamnoseki, steklarji, zidarji, upravljalci gradbene mehanizacije in drugi, ki so vsak s svojega vidika znanja in izkušenj prispevali svoj del. Več kot 50 jih lahko naštejemo, največ lokalnih. Koordinacija različnih strokovnih in/ali operativnih delavcev je bila zahtevna, saj so aktivnosti medsebojno povezane. Ni šlo vedno vse naravnost in brez težav. Tudi solze so se zgodile enkrat na poti domov z Upravne enote Sežana in Občine Komen. Ugotovila sem, da sem pričakovala nemogoče: da bodo ljudje, ki morajo odločati v skladu z zakoni, odločali tudi zdravorazumsko. Naučila sem se, da to ne gre vedno skupaj. Spoznala sem se tudi, da je treba biti vztrajen, zelo vztrajen, in verjeti, da se bodo nekega dne stvari poklopile.

Vztrajnost in pozitivna naravnanost sta ključni lastnosti za vodenje takšnega dela.

Copyright Jakončeva domačija

Vse pravice pridržane